ZLATO ZELENA
življenje je tako veliko
tekoče, brezmejno
slika je preslikana
navzven ker si mi
jo vrnil skozi ZDAJ
razpršena sem po svetu
in tako skoncentrirana
v središče... LJUBIM
luči ugašajo v dan
lunina svetloba chandni
namastei in chai
revni smo prihodnost
me je premagala...je hitrejša
od moje misli...zgubila
sem veliko...majhno je
postalo...veliko sem dobila
daril z neba...oblaki
so bili izrisani na nebu
majhna je bila... 16 let bo
poročena drugo leto...
luna se je ujela v koprene
in se skrivala za tanko plastjo
lepote...nadela si je blešč
okrog spominov in glasba je
bila ženska, pokrita v
svilo in te stopnice previsoke
za naju... jeziki so drugačni
ker je svet brez mej...
pozabljala sem sproti jutri
in trenutek me je ujel v
soboto ko smo molili...
in poklonila sem se
tistemu bogu, ki ga nisem
poznala sproti mi je kazala
svojo vero in smejala se
mi je s toplimi očmi saj
je sreča relativna.. drevo je
bilo pravo in njen jezik
punjabi ki je govoril vse
dialekte bližine... med nama
se je pletla mreža iz
tankih, tankih zlatih nitk
ki so se trgale ko sva
se premikala na poti in
potovanje je bilo riskantno
saj so prepadi postajali
vse globji in reka me je
tolažila spodaj... igrala
sem se z njegovimi prsti
in dal mi je svoje lase
ki so mu odpadli... prišla
sem od včeraj na jutri in
čas je v meni zastal
zgubila sem jutra z njim
sneg zopet pada name in
me čuva pred preteklostjo
postala sem srečna znotraj
niča, ki je prihajal po malem
vame in me je osvojil
za zmeraj je nikoli in
vse je nič kot je nič vse
poklanjam darila ki nimajo
oblike ker so prazna brez
rož in ni mašne...kot
kup starega plašnega skritega
pajčevina je obdana s
prazniki ki so nenadni kot
strela ki me je zadela...
vstajam in se iščem
zgodaj zjutraj ko je svetloba
še neprebujena in prihaja
počasi, neslišno, nežno izza ceste
in ograje ki se staplja z
mojimi očmi... Usha
me spominja na nekaj
česar se ne spomnim točno
z mano je postalo močno
rdeče zvečer luna je
včasih kadarkoli kdajpakdaj
podnevi in si vzame svoj čas
svobodno uro med plus in
minus... komarji so me
požirali od jutra do jutra in
povečala sem svoj motor na
maksimum da mi ne poide
krvi zanje... učila sem se
trenutka ki je vse za nas ta
moment ujeti srečo moram ga
izgubiti z njim vred da bo imel razlog
da pride nazaj kot bi mignil sem
bila v njem in ostala sama v
neskončnem prostoru ki se je
odprl tam okrog v meni me je
tolažila ta vila z roza ruto in
me objela kot mama, sestra
moja iskra se je vžigala ob
glasbi tistih bobnov in denarja
se je nabralo za celo bogastvo,
ki me je že enkrat obdajalo
celo in poznala sem ljudi ki
so me srečali tam... poznala
od nekdaj z vso močjo in
šla sem mimo njega brezslišno
brezvidno in slišala le sirene
ki so me vabile da ukradem
nekaj zlatega iz tega kraja
zunaj zemlje... marchele
na robu se topi sneg in išče
pot do moje topline ki se
gnete v meni... gre čez in
čez in dobiva skorjo in
me zopet čuva kot vedno kot
vsakokrat ko se vdam...
vdajam se, spuščam prepuščam
ker se je prelomil čas v meni
ki sem ga hranila kot
ravnotežje med vsem skupaj
(Urša Štrukelj, dec 2003)