ZLATO ZELENA

 

življenje je tako veliko              
tekoče, brezmejno                     

slika je preslikana                      
navzven ker si mi                       
jo vrnil skozi ZDAJ                   

razpršena sem po svetu              

in tako skoncentrirana             
v središče... LJUBIM

luči ugašajo v dan                      

lunina svetloba chandni           

namastei in chai                                  

revni smo prihodnost                       
me je premagala...je hitrejša         
od moje misli...zgubila                
sem veliko...majhno je                 
postalo...veliko sem dobila           
daril z neba...oblaki                        
so bili izrisani na nebu               

majhna je bila... 16 let bo             
poročena drugo leto...                     
luna se je ujela v koprene                 

in se skrivala za tanko plastjo         
lepote...nadela si je blešč                       

okrog spominov in glasba je                   
bila ženska, pokrita v                          
svilo in te stopnice previsoke            
za naju... jeziki so drugačni           

ker je svet brez mej...                     

pozabljala sem sproti jutri           
in trenutek me je ujel v                   
soboto ko smo molili...                         

in poklonila sem se                                 

tistemu bogu, ki ga nisem                   
poznala sproti mi je kazala                       
svojo vero in smejala se                             
mi je s toplimi očmi saj                          
je sreča relativna.. drevo je                    
bilo pravo in njen jezik                         
punjabi ki je govoril vse                                  
dialekte bližine... med nama                     

se je pletla mreža iz                               

tankih, tankih zlatih nitk                    

ki so se trgale ko sva                                     

se premikala na poti in                           

potovanje je bilo riskantno                              

saj so prepadi postajali                                         

vse globji in reka me je                                       

tolažila spodaj... igrala                                

sem se z njegovimi prsti                              

in dal mi je svoje lase                                 

ki so mu odpadli... prišla                            

sem od včeraj na jutri in                                   

čas je v meni zastal                                        

zgubila sem jutra z njim                                

sneg zopet pada name in                                  

me čuva pred preteklostjo                             

postala sem srečna znotraj                        

niča, ki je prihajal po malem                         

vame in me je osvojil                                          

za zmeraj je nikoli in                                     

vse je nič kot je nič vse                            

poklanjam darila ki nimajo                       

oblike ker so prazna brez                                 

rož in ni mašne...kot                                         

kup starega plašnega skritega                      

pajčevina je obdana s                                   

prazniki ki so nenadni kot                           
strela ki me je zadela...                                         

vstajam in se iščem                                  

zgodaj zjutraj ko je svetloba                                

še neprebujena in prihaja                                 
počasi, neslišno, nežno izza ceste                     

in ograje ki se staplja z                                    

mojimi očmi... Usha                                           

me spominja na nekaj                                     

česar se ne spomnim točno                              

z mano je postalo močno                                          

rdeče zvečer luna je                                             

včasih kadarkoli kdajpakdaj                                

podnevi in si vzame svoj čas                                 

svobodno uro med plus in                                      

minus... komarji so me                                               

požirali od jutra do jutra in                           
povečala sem svoj motor na                            
maksimum da mi ne poide                             
krvi zanje... učila sem se                                  

trenutka ki je vse za nas ta                            

moment ujeti srečo moram ga                            

izgubiti z njim vred da bo imel razlog             

da pride nazaj kot bi mignil sem                 

bila v njem in ostala sama v                           

neskončnem prostoru ki se je                        

odprl tam okrog v meni me je                     

tolažila ta vila z roza ruto in                    

me objela kot mama, sestra                      

moja iskra se je vžigala ob                            

glasbi tistih bobnov in denarja                     

se je nabralo za celo bogastvo,                   

ki me je že enkrat obdajalo                        

celo in poznala sem ljudi ki                      

so me srečali tam... poznala                       

od nekdaj z vso močjo in                                 

šla sem mimo njega brezslišno                     

brezvidno in slišala le sirene                         

ki so me vabile da ukradem                            

nekaj zlatega  iz tega kraja                               

zunaj zemlje... marchele                                    

na robu se topi sneg in išče                                  
pot do moje topline ki se                                   

gnete v meni... gre čez in                               

čez in dobiva skorjo in                                      

me zopet čuva kot vedno kot                        

vsakokrat ko se vdam...                                 

vdajam se, spuščam prepuščam                         

ker se je prelomil čas v meni                                   

ki sem ga hranila kot                                               

ravnotežje med vsem skupaj  

(Urša Štrukelj, dec 2003)                                        

© 2023 by Cypher City. Proudly created with Wix.com