PEŠČENA MANDALA

 

Sem pršeča,

se zgubeča

minljiva

sapa trenutka. 

 

Strašljivo neujemljiva

se zdi realnost.

Šivam jo nazaj,

tkem sestavne delčke sveta, ki ga ni več.

 

Peščena mandala,

minljivost.

Kdo si, ko te razpiha veter?

Kdo si, ko minevaš v nič?

 

Kaj je nit tvojega šiva

ko krpaš, tkeš novo,

šivaš luknje razparane realnosti?

 

Brez mene je svet zluknjan, sparan,

zgubljen v propadu celega.

Sem razpad - sem nit.

Sem razgradnja sveta.

 

Param se, sparam

do niti brez konca.

Sem nit brez zanke,

sem preparela nit razkroja.

 

Sem pršeča

se zgubeča 

minljiva 

sapa trenutka. 

 

Sem nič - vsega.

(Urša Štrukelj, 11.11.2018)