pepelastina

…slutnje senc…

pravega skozi ogenj

možnosti pošasti

vzame podobe…nakopičene spake..

ne prenesejo starih zgodb…

..podzavest deluje skozi kožo, da bi se unesla…

iščem pravi dim,

ki bi padel v vodo in se ujel v solne kristale..

kamniti mostovi sredi otoškega mesta..

kričijo maske in iščejo poti do pijače…

jemo na trgu pred cerkvijo… dan brez pravil…

povorka oddide skozi vas…sonce sije skozi stekleno vodo mimo kanala…

potujemo, kajti dolga je pot okrog…bližnjice so prekratke..

domačini so si domači, ne pa meni piki nogavički,

ki se je znašla sredi pomladi na prvi pustovski dan na plaži…

modra milina, sončno briljanten mir, veselje, kriki, praznovanje…

dvoumna spogledovanja tujih si mask pod obrazi…

gledamo iskre in pogled se ustavi na gladini,

kjer ogenj išče vodo..

most je trden, majhen kot v pravljici…

Ana je bila srečna,

morska deklica se je zaljubljala v neskončne noči samote pod mostovi…

šminke se stapljajo z barvami neba,

kot se spušča sonce in išče dno dna…

pogled leti po valovih in se ustavi na ognju,

kjer gorijo naše spake, sence, stare zgodbe, spomini,

zmrznjena jabolka, maske, dvojniki, podobe, izrodki, pošasti…

voda je požrla ogenj in ostala dim…

belina potuje v obe smeri hkrati..

…spominjam se miru kristala…