Search
  • Urša Štrukelj

PLAY-FIGHT/brez cenzure?



Medtem ko pišem svoj opis za Play-fight srečanja, ki smo jih začeli pred kratkim prakticirat, imam polno refleksij na to temo. In evo, zdaj jih bom zapisala.

Odprla sem vprašanje Zakaj me zanima da iniciiram play fight? Kaj me zanima na globji ravni? In pojavilo se je vprašanje Kako izraziti svoj temperament ali ‘konfliktnost’ ne da bi poškodoval drugega? To vprašanje sproži celo verigo razmisleka o tem da je v bistvu play-fight vaja nenasilne komunikacije. Zakaj? Saj namreč vsebuje besedo boj! Valjda da če se bojuješ, potem si nasilen, ne nenasilen!?

Spontanost je velika tema zame. Z njo se srečujem vsak dan. Kaj pomeni biti spontan, kako jo dosežeš, kako biti to kar si, kako biti iskren, naraven, kako se odprto izraziti, kako se sploh izraziti. Ali je ta izraz sploh tvoj, a si v tem čisto naraven, delno iskren?… Kup pronicljivih misli, ki te slečejo tega kar se ti zdi da si. A pa si res? Slačenje svojih predstav o sebi in drugem je zame vaja spontanosti. Moraš torej videti skozi svoje oklepe, obleke, maske, navlako, kup balasta. V tem kupu balasta je obenem strah da ne boš sprejet, da ne boš primeren, da ne boš ljubljen. V tem kupu je ‘spodobnost’ biti tak kot drugi. V tem kupu je predstava kakšni smemo biti in kakšni ne, je moralka o tem da moramo biti prijazni in pazljivi z drugimi okrog nas, nesebični, solidarni, razumevajoči, kup socialnih haklov. Ampak…kje je pa vse ostalo kar ne smemo pokazati, česar nihče ne sliši, ne vidi, kar ni primerno da si? Kje je shisofrena narava vsakega izmed nas, ki je potlačena in neslišana? Kako izraziti to brutalno, divjo, neočiščeno in necenzurirano naravo znotraj sebe? Vse to se konec koncev nabira v nas, premika po kotih telesa in ostane zastala energija znotraj, še dodatna navlaka na že navlečeno telo. Potem pa se želimo spucati tega in izbruhnemo ob neprimernem času, na neprimernem mestu na ponavadi nedolžnega človeka, ki sploh ne razume kaj nam je. Ali pa se izraža v nenehni konfliktih v komunikaciji. Ali pa skozi kaos v življenju. Nekje se izraža. Mogoče v bolezni, nezadovoljstvu, mogoče skozi kompulzivnost da bi se rešili sebe, v kontradiktornih odločitvah…

Potlačena energija je veliko bolj nasilna kot izražena. Ko spraviš energijo v gibanje brez strahu da boš nekoga ranil, potem ga ponavadi tudi ne. Ali se lahko sprejemamo bolj celostne, pa čeprav včasih strašne, (pre)direktne in šokantne? Kako se znebiti strahu, kako čutiti dovoljšnjo varnost da se upamo izrazite sebe kakšni smo, kot se počutimo, brez lastnega cenzornega aparata, ki non stop deluje.

Složnost v odnosih ne deluje na način da vsi isto mislimo, isto čutimo in isto smo. Pravo sprejemanje se zgodi, ko skrajnosti najdejo sobivanje v nas, potem lahko sobivamo z drugim na način da ga ne potrebujemo spreminjati. V bistvu gre to lahko še globje, saj drugega ne samo da ne potrebujemo spreminjati, lahko ga tudi sploh ne razumemo. Zakaj bi se mogli razumeti? Vsak ima namreč svoj razlog da je kakršen je, svojo zgodovino, svojo strukturo osebnosti, svojo karmo, svoj namen in s tem svoj prostor. Kar nam preostane je radikalno sprejemanje brez razumevanja. Lahko postanemo dobri v tem. Če pa to želimo udejaniti v praksi, rabimo izključiti sodnika v sebi, ki meri in ocenjuje, ki kontrolira. Kako sprostiti svoje telo do točke, ko ne potrebujemo več kontrole nad situacijo? Ko nam ni treba več skrivat svoje neukročene narave in jo urejati zato da nas zunanji svet razume. Ko ne cenzuriramo več. Kako biti brez cenzure? Zaupati brez varnosti, pasti ne da bi vedel, da to bo nekdo ujel, skočiti predenj imaš krila, prijeti ne da bi vedel kako. Kako popolnoma zaupati da te življenje pelje prav? Da si točno tam, kjer moraš biti. Da ne moreš biti na boljšem kraju kot je ta TUKAJ? Pa čeprav je ta tukaj simbolično rečeno padanje v prepad, utapljanje v reki, izgorevanje v ognju. Ko si v radikalnem občutenju ne-varnosti znotraj sebe, na robu ne-znanega.

Kako biti tako pris(o)tni v gibanju, da ne poškoduješ eden drugega, čeprav si popolnoma spontan in gibalno necenzuriran? Kako sprostiti gibalne vzorce da so popolnoma nepredvidljivi in se potem ujeti v plesu z drugim, ki je tudi popolnoma nepredvidljiv?! Zahteva sicer nekaj norosti in poguma da narediš prvi korak, potem pa deluje brez odpora. Kajti ko veš, veš, ko zaupaš, zaupaš, ko ljubiš, ljubiš, ko držiš, držiš, ko spustiš, spustiš. Ni razlike med tem kdo si in kaj delaš. Ni več ničesar vmes med tabo in tabo. In zato ni več ničesar vmes med tabo in drugim. To je zlitje v percepciji sami. Ne, ne živimo v dveh svetovih, to je en in isti svet. Nismo ločeni. Eno smo. Eno telo, eno gibanje, en tok.

Moja fascinacija v plesu je ravno doseči ta nivo popolnosti, zlitja. Biti tako gotov vase da nič ne more it več narobe.

In tako komponenta ko se krešejo energije, niso nasilne ampak igrive in lahkotne. Saj so skrajnosti le dve plati istega (kovanca).

Ni bojazni. Je amortiziranje, harmoniziranje skrajnosti, budnost v trenutku, odzivnost v hipu brez oklevanja.

Pa če to ni skrajno zabavno?


31 views0 comments

Recent Posts

See All