V prvem ciklu ženskih krogov DOTIK zgodb smo obeležili štiri pomebne praznike, Pust, Pomladno enakonočje, Velikonočni prazniki in Vesak (Budino rojstvo, smrt in razsvetljenje). Tako smo tudi mi praznovali prebujanje naše zavesti na svoj način.
V vsakem srečanju smo se spustile v eno od zgodb in jo skupaj praznovale. To da je bil praznik ravno na te dni srečanj je bilo čisto naključje! Tako so bili krogi obarvani ne le z značilnimi barvama, tudi z značilnimi jedmi…
27.2. : PEPELKA : iskanje lastne vrednosti
20.3. : TRIJE ZLATI LASKI : večna pomlad
17.4. : VOLČJA ŽENSKA : vstajenje divje ženske
15.5. : VASILISA : stik z intuicijo
27.2. : PEPELKA : iskanje lastne vrednosti
Vsi poznamo zgodbo o prelepi pre-skromni deklici, ki je dekla v lastni družini. Tudi v življenju nas iz rajskega otroštva naenkrat vrže v ‘krut’ svet. Dobra mama umre. Naenkrat se zavemo da svet ni čisto tak kot smo si ga predstavljali. Prepoznamo zlobo, ljubosumje in spletke. Ponižanja nam zrušijo občutek lastne vrednosti. Še lastna družina naenkrat ni več idealna. Postanemo Pepelke. Izgubimo se v samokritiki in naša primarna vrednost je ogrožena. Razplastimo dele sebe in se izgubimo v zunanjem potrjevanju. A del nas ostane v stiku primarnimi elementi, ognjem, zrakom, naravo, živalmi… Seveda obenem tudi s pepelom, s sajami, zapostavljenostjo. A lepe obleke ne pomagajo ošabnim sestram da bi jih princ opazil. Kako Pepelka pride nazaj v stik s čarobnostjo sveta, ki ji uresniči željo, jo prelepo obleče in jo popelje na ples? Zakaj je lahko na plesu le do polnoči in zakaj so čeveljčki stekleni? Zakaj le čevelj ostane, ostalo izgine? Pepelka odseva mnogo naših lastnih zgodb. Poslušajmo jih.
20.3. TRIJE ZLATI LASKI : večna pomlad
Zgodba o starcu, ki se sključen, postaran in brez moči izgubi v gozdu. Ko popolnoma omahne, ga najde Modra starka. Preko noči se starec pomladi v otroka in postane jutranje sonce. Pomladno enakonočje, čas prehoda med zimo in pomladjo, čas spuščanja kar smo doživljali v zimskem času. V tem zimskem času. Simbolno zaključujemo z zgodbo o pomlajevanju, o večnem procesu porojevanja na novo. Trije zlati laski nas bodo spomnili kaj moramo odvreči, katere naše ideje so postarane in neuporabne. Mentalni svet, ki ga predstavlja utrujen starec, je včasih potrebno pustiti pozabi. Naj ga noč zaziba v prazno, v nič, v nov začetek. Kaj novega pa si želi pricingljati na svet? Staro porojeva novo. Najprej pa se moramo spočiti v naročju starke, ki ve da potrebujemo čas za počitek.
17.4. : VOLČJA ŽENSKA : vstajenje divje ženske
Zgodba govori o starki, Volčji ženski, ki zbira kosti in obuja nova življenja. Volčja ženska je namreč mojstrica in boginja življenja, smrti, življenja. Je tista modrost transformacije, ki nas venomer spominja na to da smo v nastajanju, v procesu, da smo bivajoča bitja v rasti. Nezaključeni…In včasih izgubimo dele sebe. Podati se moramo v puščavo psihe da bi našle svoje kosti, jih prepoznale, jih zbrale in nad njimi zapele, se obudile in zaživele. Znova in znova. Dotaknili se bomo tudi zgodbe o okostnjakinji, ki nas spomni na tisto mrtvo ležeče na dnu našega notranjega jezera. Kaj smo pozabili čutiti? Vzhičeni ujamemo ‘veliko ribo’, ki nas prestraši. Ribič kljub strahu odplete okostnjakinjo in ji odpre vrata svojega doma. Dotika se obnove znotraj nas in v odnosu z drugim. Kako globoko smo pripravljeni pogledati smrti v oči? Se sprijazniti s spremembo, leči zraven okostnjakinje, ji dati svoje krzno. Kaj je moč solze? Udarjati po bobnu srca? Biti ranljiv? Naj nam Volčja ženska odstre moč transformacije.
15.5. VASILISA : stik z intuicijo
Zgodba odstira stik z našo primarno intuicijo, ki se pretaka po ženski liniji, preko mame. Kako jo poslušati? Kam te pelje? Kako jo nahraniti? Kaj pomeni ogenj, iskanje ognja, trije jezdeci, tri barve alkemijskega procesa, črna, rdeča, bela? Čaka nas strašna pot v neznani gozd, poslušanje punčke, srečanje z divjo Jago babo, težke naloge in ujeti pravi trenutek za odhod. kajti Jaga baba nas lahko mimogrede požre. Ter v naslednjem koraku sprejeti moč zavesti, moč spoznanja, ki je kot žareča lobanja, njeno darilo …Tudi za darila potrebujemo pogum da jih sprejmemo. Ženska iniciacija v svojo pristno naravo. Naj nas Vasilisa spomni spominjanja tega kar smo. In nam pomaga skuriti iz življenja ljubosumni sestri in zlonamerno mačeho. Z močjo zavesti iz našega življenja oddive vse nepotrebno. A do tam je dolga pot. Povezati se z notranjim glasom, premagati strah in zdržati ob žarečem vedenju.
Vsaka nas je peljala po svojih pokrajinah. Vsaka skriva tudi nove nianse pomenov, glede na to, kje trenutno se sami nahajamo. V Pepelko smo vstopili v pustu, ki je prinesel vzdušje pustnega rajanja in vsaka se je oblekla v neko vlogo iz pravljice. S tem smo lepo poudarile da vsaka vloga v zgodbi potegne nekaj iz nas. Mogoče se prepoznamo kot pepelke, vendar je v nas tudi kraljična, hudobne sestre, mačeha in dobra vila. Včasih vloga, ki si jo nadanemo, ni nujno sinhronizirana s stanjem, kjer v tistem trenutku smo v svojem življenju. To se je krasno prepoznalo v tem, da smo se nepredvideno in nehote znašle znotraj občutka druge vloge.
Prosto slikanje s pepelom nas je spomnilo na temo znotraj v zvezi z odnosom do mame. Kaj je tisto, kar nas s Pepelko povezuje? Kje smo jo vzgojile in jo ohranile v sebi? Kje so še ostanki senc znotraj in se pobližje dotaknile odnosa z mamo - mačeho. Slikali smo s pepelom in z ličili, saj nas je to povezalo po eni strani s Pepelko v nas ter na drugi strani s Kraljično v nas. S pepelom in zlatom, s tem kje smo še vedno služkinje drugim in kje smo transformirale ta vidik. Pomemben vidik nas sta hudobni sestri, deli nas, ki so nevoščljivi in ‘razvajeni’. Vedno hoteči nečesa drugega in nekaj več kot imamo. Tudi kritični in užaljeni, če ni vse po njuno. Ta del nas spomni da smo na poti do transformacije večkrat vrženi nazaj v stanje ‘pepela’. In tudi da biti kraljična je vloga, ki je te dele sebe pozdravila, integrirala, celo izničila na nek način. V procesu med pepelom in zlatom se izmojstrimo v prepoznavanju lastne vrednosti. Utrjevanje in prepoznavanje lastne vrednosti, ki jo najdemo v sebi, je bila glavna tema zgodbe o Pepelki. Dala nam je vetra!
Na prvi pomladni dan nas je zgodba Trije zlati laski peljala skozi meditativno stanje umirajočega starca, v obnovo. Moment prerojevanja, ki ga vedno znova lahko prikličemo v svoje življenje. Vsako jutro sonce vstane in zasije, kot v tej zgodbi se starec prerodi v mladeniča in nato v otroka in zjutraj kot svetlo sonce vstane ter zasije z novo močjo. Moč novega. Moč prerojevanja. Pomemben je aspekt starke, ki pestuje starčka da ga prerodi. Ta aspekt je čakanje. Ali znamo potrpežljivo pestovati nove ideje, ki se v nas porojevajo?
In… ali znamo odvreči tri zlate laske, ki pomenijo naše okostenele mentalne ideje o nas samih. Prosto pisanje nam je pomagalo odmetavati tri zlate laske. Kaj moramo odvreči?
… Obenem smo si tudi izmenjale nekaj, kar več ne potrebujemo in smo prinesle s seboj. To nas je obogatilo, saj je vsaka odvržena stvar simbolno sporočala kaj hočemo odvreči. Obenem pa lepota tega da mogoče drug potrebuje ravno tisto, kar mi ne rabimo več. Zgodile so se lepe izmenjave, ki so izrazile sočutje in razumevanje ena druge. Wau. Vsak lasek, ki pade na tla, zakinglja. Torej ima odmev. In ta odmev pomeni da ga lahko slišimo in tudi odzvanja skozi naše življenje.
Povezali smo pomen zlate barve s procesom transformacije, ki se nam zgodi.
Slišali smo ganljive zgodbe o zdravljenju skozi transformacijo, o srečanjih s smrtjo in stik z notranjo močjo, ki jo s tem dosežemo. Hvala za te deljene zgodbe in zaupanje.
Naslednji praznik, Velika noč je bila močna iniciacija v Divjo žensko naravo. Kostni ženski smo dovoli vstati tisto nedeljo. Naravne materiale, ki smo jih prinesli iz divjine, so nam služili kot kosti za kreacijo svojega okostja. To okostje pa simbolično predstavlja našo najbolj bazično naravo, ki nas povezuje s sabo na najbolj primarni način. Tokrat je bilo potovanje v zgodbo skozi gib in tudi glas, ki je klical to naravo nazaj k nam. Moč glasu je moč divje narave v nas. Je primarna vibracija, ki jo nosimo v sebi.
Potovanje Kostne ženske je bilo globoko potovanje s šamanskim bobnom, z gibom in lastnim glasom. Klicanje svojega imena nas je še globje povezala s svojimi kostmi.
Vasilisa nas je vodila v večno vprašanje, kako slišati in prepoznati notranji glas, svojo intuicijo. Kako ga vedno znova slišati v šundru zunanjih zvokov in družbenih pravil. Pomemben vidik je bil alkimija barv črne, rdeče in bele. To je alkimija notranje preobrazbe, iz prima materije (črna) skozi žrtvovanje (rdeča) v trasformacijo, sprejemanje sebe (bela). Tako tudi Vasilisa potuje skozi notranje nevedenje v pogum in nazadnje v spoznanje, kjer dele sebe končno prevpraša in s tem izniči.
Kot ustvarjalni proces smo šivale vsaka svojo punčko iz cunj, narejeno iz treh barv blaga. Barve so nam tudi odstrle tri vidike Matere (pre-dobra mati, mačeha), tri vidike Boginje, kot nosilke treh vidikov ženske energije. Vasilisa nas je peljala skozi osem nalog in nam odstirala notranje pokrajine potovanja vase. Kot amulet smo svojo punčko iz cunj vzele s sabo da jo vedno lahko povprašamo za nasvet. In če jo bomo hranile, bo tudi ona ostala živa in nas opominjala, kaj pa je naš notranji glas pravi.
Sledi nov cikel srečanj, od novembra 2022 do maja 2023.
Rdeča nit tega potovanje je luščenje LJUBEZNI znotraj nas.
Kaj vse nam onemogoča da bi ljubezen občutili? Kje smo ujeti v strahove in nezmožni ljubiti?
Kako se namerno izogibamo temu da smo ljubljeni in kje smo še vedno zaradi ljubezni ranjeni?
Obenem je sedem nalog iz pravljice Okostnjakinja, uvod v sedem naših srečanj, ki sledijo.
Pridružite se nama.
več na DOTIK zgodb
prijave na: taste.of.the.wild777@gmail.com
Ana in Urša