Narava pri nas je polna užitnih divjih rastlin, ki krepijo imunski sistem, razstrupljajo telo in so naložba Zdravja. Pomlad je čas ko si okrepimo imunski sistem, ki potem celo leto deluje za nas. Konec februarja, ko vzniknejo prve divje rastline, kot so čemaž, regrat, regačica, krompirjevec, koprive, lapuh, jih pri nas začnemo jesti v solatah in to počnemo dokler se narava ne preraste. In sem prepričana, ampak res prepričana da nihče v družini nikoli ne zboli prav zaradi tega. So še drugi dejavniki, kot je svoboda gibanja, svež zrak, kopanje v ledeni vodi, sonce. Istočasno tudi svoboda mišljenja, vsesplošna svobodna izbira, prisluh svojemu telesu. Vse to skupaj ohranja Zdravje, jasno. Kajti vsesplošna uravnoteženost rezultira v Zdravju. Ravnotežje. Harmonija in skrb za lastno dobro počutje te ščiti pred nezdravimi mikrobi. Ti lahko eventuelno prinesejo bolezen, ko kompetenca imunca ne vzdrži, ampak rešitev tega je zopet v istem pistopku krepitve imunskega sistema. Tako preprosto je to! Izbrat zdravje, je razvijat posluh do telesa, ki ti vse jasno in glasno sporoča.
V kot VIRUS
Smo skupek virusov, bakterij in ostalih mikroorganizmov. V nas, na nas, okrog nas jih gomazi, bbbbrrr. Brez njih sploh ne bi obstajali v tako obliki, brez njih bi bili nekaj drugega, ne pa človeško bitje. To nas dela to kar smo. Boj proti virusom, ki smo mu priča, je smešen in slaboumen. Ali je sploh možno da smo ljudje tako tehnološko napredovali, a obenem smo kljub temu tako nedorasli? Jasno je da ozadje tega ne more bit biološki, temveč je finančni in politično-taktični. Ne gre za Zdravje, gre za Bolezen! Če bi se v tem trenutku borili za zdravje, bi pustili da se virus razširi in nas prekuži. Že ko smo v trebuhu, nas mati prekuži s svojimi mikroorganizmi in s tem podedujemo njen imunski sistem. Če je njen sistem dober, bo tudi otrokov in obratno. Ob rojstvu na dnevni bazi nadaljujemo ta proces virusne prilagoditve na ta svet in temu rečemo da krepimo imunski sistem. Mikrobiologinja Karin Rižner v svojem odličnem intervjuju pove:
“Mi za normalen imunski odziv potrebujemo probiotične bakterije. Če smo mi v stresu, je tudi naša črevesna flora v stresu (in obratno)…. Ne morete preprečiti vdora virusov v telo…Virusov se ne da iztrebiti. Vse kar rabite naredit je da imate čilo in zdravo telo… Genetska pestrost mikrobioma je velikanska. V nas živi 10 miliard virusov, v 8% naših genomov so endogeni virusi vgrajeni. So prenašalci informacij od enega na drugega. V naravi preživijo najbolj prilagodljivi. Velika genetska pestrost pomeni večjo prilagodljivost. ..Človeško telo je ekosistem in ne morete virusov demonizirat, saj imajo veliko vlogo v naravi…”
ZDRAVJE vs BOLEZEN
Leta 2014 sem ob sprejemanju zakona o legimitizaciji konoplje za zdravje in prostovoljnega cepljenja prvič stopila v parlament in imela govor. Ne vem od kje sem imela takrat voljo da se izpostavljam, a sem očitno se. Spreleti me srh ko se samo spomnim tistega dne. Brezdušja, malodušja in hladu birokratiziranega postopka govorov, ki so bili sami sebi v namen. Razčlovečeni prostori, konferenčne dvorane…Brrr. Neprijetno. Počutila sem se samo napram sistemu, ki me ubija s svojim malodušjem in neučinkovitimi postopki. Celo govorci, ki so podpirali zakon, so se mi zdeli tuji, kljub pozitivni tematiki, ki so jo razkrivali. Verjetno sem bila tudi jaz njim. Ne vem, ker nikoli nisem dobila nobenega odziva na to. Kot da se ni zgodilo. Tematika se je vrtela okrog tega, kaj je Zdravje napram Bolezni iz širše perspektive. Preprosta zdravorazumska logika, ki je odzvanjala v meni takrat in odzvanja še danes. Takrat sem že bila v postopku preganjanja iz strani zdravstvene inšpekcije, ker svojih otrok nisem hotela cepit. Spregovorila sem kot mati ‘zdravih’ otrok. Šlo je točno tako in danes bi ponovila isto, zato se citiram:
“Pozitivni odnosi so znak zdravih odnosov, zdrave atmosfere, znak ZDRAVJA. Atmosfera v državi pa kaže akutna stanja razbolelih odnosov med sistemom, državo in njenimi državljani. Zakaj? Ker je trenutni Zdravstveni sistem, sistem za bolnike, Bolanstven sistem. Sebe imam za zdravo. Tudi svoje otroke vidim zdrave. Zato tudi zdravi smo! Seveda prav zaradi tega neprimerni za državo, ki ima sistem za bolne, ne zdrave. Zato sem trenutnemu sistemu grožnja? Treba me je kaznovat? Ta občutek, da sem zaradi zdravja, grožnja komurkoli, je edinstven, edinstveno grozljiv. Na način, kako nas ta država tretira, je žaljiv, podcenjujoč, katastrofalen. Tak sistem sam po sebi vzpodbuja neodobravanje, sovraštvo, nestrpnost, in upiranje. Je odličen primer nezdrave avtoritete. Namesto zdravih medsebojnih odnosov, imamo boleče telo, alergije, psihične motnje, avtistične otroke, dopolnilne pouke, strah pred zdravniki, neskončno pisanje pritožb na Ministrstvo za 'Zdravje'. V rokah imam grožnjo za kazen, ki je kazen zato, ker se upiram množičnemu in sistematskemu zastrupljanju otrok. Ker ne želim zastrupit svojih dveh otrok, sem kaznovana!
Če torej sem pismena, moj zdrav razum še deluje, znam brskat po netu, si preberem knjigo, sem za karkoli na tem svetu sposobna lastnih odločitev in sem sama odgovorna zase in za svoje otroke. Moj zdrav pogled na svet, je moja smernica, moja avtoriteta.
Za razliko od države in zdravstveno- bolanstvenega sistema, ki tega mesta pri meni nima. Ko pa si bosta v meni pridobila prostor zaupanja, se bo odprla možnost tudi za sodelovanje. Tega prostora pa si ne boste pridobili s kaznovanjem, hipokrizijo, zlorabo položaja, temveč s širino, razumevanjem, podporo in ljubeznijo. Z vsesplošnim dobrim namenom. Ko boste začeli delovati za Skupno dobro. Hvala”
Da ne bo pomote, s tem ne pravim da je vse v zdravstvenem sistemu ‘bolano’. Tukaj naslavljam ‘okužbo’ sistema, ki je ne zdravimo. In to je integriteta odločitve posameznika in sistemska neučinkovitost. Danes, ko se spomnim na to potezo, se mi prikrade nasmešek na obraz in ponosna sem nase da sem pred popolnoma tujo ‘publiko’ razkrila svojo resnico, ne glede na posledice. Rezultat je bil ničen, seveda, a izrazila sem svoje stališče. Verjamem da ga marsikdo ne razume, a to ni pomembno. Saj ne izražamo stališč zato da bi nas kdo podprl, temveč zato, ker ga imamo. In če bi večkrat izražali stališča brez cenzure na sistemski ravni in brez srahu pred stigmatizacijo in imeli več zdravih pogovorov na te teme, sem prepričana da bi bil sistem manj tuj, ker bi bili mi manj tuji njemu. Razkrivat svojo drugačnost napram drugim in slišati njihovo drugačnost je tako kot na ravni virusov, ki razširjajo mikrobsko pestrost med organizmi. Pestrost, raznolikost, drugačnost, to so plodna tla za razvoj, za nova mišljenja onkraj obstoječega okvirja. Tako sistem ohranja svojo agilnost in prožnost in se mu ne more zgoditi da se ujame v okostenela prepričanja in procese. Pa saj končno ni važno ali si bela ovca med črnimi ali črna med belimi. Nekje so pa pač pomešane med sabo in sploh ne izstopaš. Ampak ne glede na to v kateri čredi ta trenutek si, si še vedno iste barve, tvoje naravne barve. In v tem samem trenutku sem priča cenzuriranju drugačnosti celo med ‘prijatelji’. In tudi ob tem me spreleti srh.
TUJOST vs DOMAČNOST:
Ta svet mi je bil odkar pomnim tuj v svoji zakomplicirani ponarejenosti. Kot bi živela v narobnem času, na narobnem kraju. Sčasoma sem sprejela svojo pojavnost v točno tem času in na tem kraju in se v mnogočem marginalizirala, se izvzela iz sistema. Verjetno sem po naravi taka, nekako ne pripadam. Nisem sledilka, težko se držim pravil in okvirjev in ne verjamem v stabilnost ustaljenosti. Velikokrat je težko verbalizirat ta občutek nepripradnosti, kajti ni racionalen, niti ni racionalno opravičljiv. Občutek je tak, da veš da je nekaj narobe s sistemom, s svetom, s to civilizacijo, s to socialno atmosfero, s to družbo, vendar tega nikakor ne moreš izslediti, ker se dogaja na nivoju občutka in ker ti uhaja kot slutnja ali vonj. Zanimivo, zdaj ko gledam to konkretno krizo in iščem svoje mesto in stališče v njej, se približujem tej sledi. Sled gre po poti luščenja tega obstoječega sveta, v svet v katerem želim živet, ne v katerem moram živeti. To je čas sprememb, čas obračanja perspektiv, prevračanja stališč, podiranja samoumevnosti, premikanja temeljev, rahlanje obstoječega. To pomeni vizualizirat ‘pravi čas in kraj’ svojega obstoja, ki je vendar točno ‘tukaj in zdaj’, ne glede na tujost, ki jo v sebi nosi. Realnost, ki jo soustvarjamo je poljubna in smo dolžni bivat v njen taki kot smo, če želimo da svet postane tak, kot ga želimo imet. Naj prevedem v bolj preprost zaključek. Izbiramo lahko referenčno točko. Naj bo Zdravje referenčna točka, ne Bolezen. Naj bo Mir referenčna točka, ne Razdor, naj bo Solidarnost referenčna točka, ne Neenakost. Naj bo Nov red referenčna točka, ne Star. Ali lahko stojimo za tem, v kar verjamemo? Ali lahko končno vzamemo niti v svoje roke in se ne obnašamo kot žrtve situacije?