zeleno zlata

življenje je tako veliko
tekoče, brezmejno

slika je preslikana
navzven ker si mi
jo vrnil skozi ZDAJ

razpršena sem po svetu

in tako skoncentrirana
v središče… LJUBIM

luči ugašajo v dan

lunina svetloba chandni

namastei in chai

revni smo prihodnost
me je premagala…je hitrejša
od moje misli…zgubila
sem veliko…majhno je
postalo…veliko sem dobila
daril z neba…oblaki
so bili izrisani na nebu

majhna je bila… 16 let bo
poročena drugo leto…
luna se je ujela v koprene

in se skrivala za tanko plastjo
lepote…nadela si je blešč

okrog spominov in glasba je
bila ženska, pokrita v
svilo in te stopnice previsoke
za naju… jeziki so drugačni

ker je svet brez mej…

pozabljala sem sproti jutri
in trenutek me je ujel v
soboto ko smo molili…

in poklonila sem se

tistemu bogu, ki ga nisem
poznala sproti mi je kazala
svojo vero in smejala se
mi je s toplimi očmi saj
je sreča relativna.. drevo je
bilo pravo in njen jezik
punjabi ki je govoril vse
dialekte bližine… med nama

se je pletla mreža iz

tankih, tankih zlatih nitk

ki so se trgale ko sva

se premikala na poti in

potovanje je bilo riskantno

saj so prepadi postajali

vse globji in reka me je

tolažila spodaj… igrala

sem se z njegovimi prsti

in dal mi je svoje lase

ki so mu odpadli… prišla

sem od včeraj na jutri in

čas je v meni zastal

zgubila sem jutra z njim

sneg zopet pada name in

me čuva pred preteklostjo

postala sem srečna znotraj

niča, ki je prihajal po malem

vame in me je osvojil

za zmeraj je nikoli in

vse je nič kot je nič vse

poklanjam darila ki nimajo

oblike ker so prazna brez

rož in ni mašne…kot

kup starega plašnega skritega

pajčevina je obdana s

prazniki ki so nenadni kot
strela ki me je zadela…

vstajam in se iščem

zgodaj zjutraj ko je svetloba

še neprebujena in prihaja
počasi, neslišno, nežno izza ceste

in ograje ki se staplja z

mojimi očmi… Usha

me spominja na nekaj

česar se ne spomnim točno

z mano je postalo močno

rdeče zvečer luna je

včasih kadarkoli kdajpakdaj

podnevi in si vzame svoj čas

svobodno uro med plus in

minus… komarji so me

požirali od jutra do jutra in
povečala sem svoj motor na
maksimum da mi ne poide
krvi zanje… učila sem se

trenutka ki je vse za nas ta

moment ujeti srečo moram ga

izgubiti z njim vred da bo imel razlog

da pride nazaj kot bi mignil sem

bila v njem in ostala sama v

neskončnem prostoru ki se je

odprl tam okrog v meni me je

tolažila ta vila z roza ruto in

me objela kot mama, sestra

moja iskra se je vžigala ob

glasbi tistih bobnov in denarja

se je nabralo za celo bogastvo,

ki me je že enkrat obdajalo

celo in poznala sem ljudi ki

so me srečali tam… poznala

od nekdaj z vso močjo in

šla sem mimo njega brezslišno

brezvidno in slišala le sirene

ki so me vabile da ukradem

nekaj zlatega  iz tega kraja

zunaj zemlje… marchele

na robu se topi sneg in išče
pot do moje topline ki se

gnete v meni… gre čez in

čez in dobiva skorjo in

me zopet čuva kot vedno kot

vsakokrat ko se vdam…

vdajam se, spuščam prepuščam

ker se je prelomil čas v meni

ki sem ga hranila kot

ravnotežje med vsem skupaj