pred dežjem

 

Strah me je. Ne upam se kričat, ker bi prišli sosedi in bi mislili, da sem nora. Kričala bom, ker sem zamudila barve. Pustil je nekaj, ostalo je nekaj na nebu. Ostali so oblaki, ki se spajajo z modro, violično. Kričala bom, ker je to v redu, če kričim. Če bi me kdo slišal, bi mislil, da sem tako prestrašena. Vsi me sprašujejo, če me ni nič strah.

Strah me je. Ne upam se kričat, ker bi prišli sosedi in bi mislili, da sem nora. Kričala bom, ker sem zamudila barve. Bile so vse barve. Vse je bilo posuto. Pustil je nekaj, ostalo je nekaj na nebu. Ostali so oblaki, ki se spajajo z modro, violično. Oblake je lažje vohat, ker so tako presneto lepi. Parajo in ne vidiš več. Kričala bom, ker je to v redu, če kričim. Če bi me kdo slišal, bi mislil, da sem tako prestrašena. Vsi me sprašujejo, če me ni nič strah.

Strah me je. Ne upam se kričat, ker bi prišli sosedi in bi mislili, da sem nora. Kričala bom, ker sem zamudila barve. Bile so vse barve. Vse je bilo posuto s soncem. Spremenilo se je. Modra je. Sonce je popadalo. Pustil je nekaj, ostalo je nekaj na nebu. Ostali so oblaki, ki se spajajo z modro, violično. Preveč je, da bi čutila in zato voham. Oblake je lažje vohat, ker so tako presneto lepi. Parajo, če jih gledaš in ne vidiš več. Kričala bom, ker je to v redu, če kričim. Če bi me kdo slišal, bi mislil, da sem tako prestrašena. Vsi me sprašujejo, če me ni nič strah.

Strah me je. Ne upam se kričat, ker bi prišli sosedi in bi mislili, da sem nora. Kričala bom, ker sem zamudila barve. Bile so vse barve. Vse je bilo posuto s soncem. Kristali so bili. Spremenilo se je. Modra je. Sonce je popadalo iz listov, iz zraka, na zemljo. Vse pade na zemljo nazaj. Pustil je nekaj, ostalo je nekaj na nebu. Ostali so oblaki, ki se spajajo z modro, violično. Preveč je, da bi čutila in zato voham. Oblake je lažje vohat, ker so tako presneto lepi. Parajo, če jih gledaš in ne vidiš več. Črni so globoki, zaradi vode. Dežuje. Kričala bom, ker je to v redu, če kričim. Če bi me kdo slišal, bi mislil, da sem tako prestrašena. Vsi me sprašujejo, če me ni nič strah.

Strah me je. Ne upam se kričat, ker bi prišli sosedi in bi mislili, da sem nora. Kričala bom, ker sem zamudila barve. Bile so vse barve. Vse je bilo posuto s soncem. Kristali so bili posuti po zraku, ker je že odhajalo. Spremenilo se je. Veter kaplja in suva vodo pod veje. Modra je. Sonce je popadalo iz listov, iz zraka, na zemljo. Vse pade na zemljo nazaj. Pustil je nekaj, ostalo je nekaj na nebu. Izginila je, ker je ni bilo. Ostali so oblaki, ki se spajajo z modro, violično. Preveč je, da bi čutila in zato voham. Oblake je lažje vohat, ker so tako presneto lepi. Parajo, če jih gledaš, zaspiš in ne vidiš več. Črni so globoki, zaradi vode. Slutim avtomobile in se skrivam premikom zunaj. Dežuje. Kričala bom, ker je to v redu, če kričim. Vsi me sprašujejo, če me ni nič strah. Res me je strah, tega da ne vidim in vem, da je vse še tam in se dogaja še bolj ponoči.

 

Deževalo bo.